Citati avtorja Sebastjan Kristovič

»Otrok ne more več razviti odnosa s sabo, svoje identitete, avtonomije, ker je tukaj ves čas starš, ki ga nadzira. To pomeni, da staršu z otrokom ni uspelo vzpostaviti odnosa zaupanja, in to je zelo nevarno. In ga tudi s pametno uro ne bo, ker odnos je stvar interakcije, pomeni videti se, čutiti se, biti čustveno na voljo.«

»Starši na napačen način mislijo, da bodo otroke kontrolirali, nadzirali. Zaradi tega so še bolj anksiozni, raztreseni, v skrbeh, in to se prenaša na otroke. Otroku je treba zaupati.«

»Poznam vedno več ljudi, ki so lastniki firm, poslovneži in ne uporabljajo več pametnih telefonov oziroma omejeno v službenem času. Sicer pa imajo telefon na tipke. Morda se še vedno ne zavedamo dovolj škodljivega vpliva digitalnih naprav na mlade.«

»V stroki že leta govorimo o digitalnem kokainu, digitalnem heroinu, ker imajo zasloni na možgane približno enak vpliv kot trda droga.«

»Ne samo da telefonov ne smejo uporabljati, ampak v šoli sploh ne bi smeli imeti telefonov.«

»Lastniki velikih korporacij, ljudje, ki delajo v oddelkih, kjer razvijajo aplikacije, že vedo, zakaj ne vpisujejo svojih otrok v šole in vrtce, kjer uporabljajo zaslone.«

»V zadnjih 25 letih se je duševno zdravje pri otrocih do 19. leta starosti poslabšalo za 70 odstotkov. Ogromno je vedenjskih motenj, duševnih stisk in bolezni.«

»Danes otrokom nudimo in kupimo vse, ne znamo pa jim več pokazati smisla življenja, torej za kaj se živi.«

»Pedagoškemu delavcu so se s tem odvzeli avtonomija, avtoriteta in pedagoško dostojanstvo, ki ga tako visoko cenijo v skandinavskih in drugih razvitih državah.«